Close

New articles

Ta knjiga vam bo življenje postavila na glavo.

Naslov je seveda parafraza tistega borbenega in mobilizacijskega gesla z množičnih dogodkov, s katerim so osvoboditelji Trsta v obdobju povojne razdelitve Slovenskega tržaškega ozemlja v imenu te osvoboditve, pa tudi etnične sestave, zahtevali, naj pripade Jugoslaviji oziroma Sloveniji.Vendar pa je borbeno geslo pri Sturmanu, tako kot že v slovenskem filmu Trst je naš!, osmešeno, vzklikanje o lastništvu in projekcija zla na tiste čez mejo, ne glede na to, s katere strani, tudi tokrat pripelje do konflikta, ki pa je bolj komične narave. Podobno je narodno brambovstvo osmešeno tudi v prozi Dušana Jelinčiča, tam se v Tržaških zgodbah spomin na preganjanje sproži pri starem veteranu in domoljubu, ki ima spomina že zelo malo.

V obeh dosedanjih Sturmanovih zbirkah, tudi v Sintezah, kjer so zgodbe bolj zgoščene in včasih v obliki dialogov brez kakšnih narativnih lupingov, nastopajo večinoma liki z obeh strani meje, tudi takšni, ki jim je meja nadvse pomembna, če ne drugače, zaradi njihovega poklica, najsi bo to ribištvo ali tihotapstvo. Sturman je sicer profesor na tržaškem liceju, poučuje slovenščino in zgodovino.

Tudi v romanu Enajst mesecev žitne kave je meja ključna. Protagonist je profesor italijanske književnosti Lorenzo, ki ima po materini strani sorodnike v Istri, v okolici Buj, očetove žlahte pa skoraj ne pozna, "mama jih ni marala, očeta niso brigali," pravi. Zvemo, da je Lorenzev materin jezik slovenščina, z očetom so govorili italijansko, saj se ženinega jezika ni imel kje naučiti.

Lorenzo se ukvarja s stvarmi jezika in literature, poučuje, očitno v Trstu ali na njegovem obrobju, in se druži z ločeno kolegico Anno z dvema otrokoma, a ko kupi hišo v kraški vasi čez mejo, se obiskujeta precej poredko. Večinoma je bolj on kriv oziroma njegova zadržanost in vse večja pripadnost vasici, v katero se je preselil, in njenim prebivalcem, pa tudi konflikten odnos s kakšnim od sosedov, ki ga Lorenzo potem do konca dramatizira in ki kaže njegovo socialno izključenost, morda tudi neizkušenost. "Potem pa sem odšel gor, tja, kjer sem zdaj. Meje ni več in upam, da je nikoli več ne bo. Tu govorijo jezik moje mame in živijo kot pri njej doma v Istri," je zapisal v enem od v poševnem tisku napisanih, bolj osebnih in spovednih delov besedila.

Roman je sestavljen iz zadrgasto spletenih poglavji, v katerih se menjavajo različni pripovedovalci. Eden je vseveden, avtoritaren, dvignjen nad njegove in delno tudi njene monologe in opise, čez vse spregovori tudi skupnost kot nekakšen tragiški zbor, kot kolektiv, in zdi se, da je iskanje korenin tisto, kar Lorenza najbolj zaznamuje. Išče svojo identiteto in je pri tem tudi malo trzavičen in preganjavičen, iz majhnih sporov z domačini, ki ga seveda zbadajo in bi ga tudi, če ne bi bil tujec, furešt, ampak potem bi bil morda bolj suveren in bi se počutil manj ogroženega in obdanega z zlobnimi govoricami. Anna je ljubica in kolegica, zdi se, da bolj pogumna in manj obremenjena s tem, kaj si bo o njuni zvezi mislila okolica, predvsem seveda dijaki, ki težko brzdajo svojo radovednost, in je tudi manj občutljiva za vprašanja naroda in identitete.

Vzrok za enajst mesecev na žitni ali podobnih ponaredkih kave ni v pomanjkanju kave kot v osemdesetih letih, ko se je ni dobilo, temveč ker Lorenza preveč vzburi in se potem prepira, počez in večkrat pretirano. Hkrati je enajst mesecev skoraj leto in podobno kot v Primerljivih hektarjih Nataše Kramberger je tudi Sturmanov roman urejen po nekakšnem setvenem koledarju; Lorenza spremljamo od sajenja trt do postavljanja mlaja, sajenja in zakopavanja krompirja, zaključi se s krčenjem zaraščene poti do bližnjega vinarja in zdi se, da se vse bolj vključuje v skupnost in njene rituale, saj posluša, kdaj so lunini cikli najbolj ugodni za posamezna opravila.

Poskuša pripadati, najti hoče stik z ljudmi in z zemljo, se vklopiti v naravne cikle; na eni strani imamo tako malce dolgovezna poročila z redovalnih konferenc in

popravnih izpitov, torej nekaj zborničnih banalnosti, na drugi strani skoraj ljudomrzen odhod na podeželje in poskus vključevanja v novo, slovensko skupnost. Poskus z za zdaj negotovim izidom. Sturman se pogosto zagozdi v popisih del na podeželju in drobnih klepetov s kraškimi lokalci, poleg italijanščine iz šole je ob nekakšnem objektivnem govoru prisotna tudi klena, radikalno zapisana primorščina oziroma kraški dialekt. Zdi se, da je Lorenzo bolj nosilec razkola kot romaneskni junak, njegove epizode so precej vsakdanje. Razen občasnega razburjenja in očitno napadov panike, ko diha za zaprtimi vrati borjača, se mu največ dogaja ravno s premislekom o mejah in narodih.Čeprav na koncu vzame motorno žago in sekačo in se bo očitno prebil iz delne letargije in občutka tujosti, nepripadnosti.

Ta knjiga vam bo življenje postavila na glavo.

Naslov je seveda parafraza tistega borbenega in mobilizacijskega gesla z množičnih dogodkov, s katerim so osvoboditelji Trsta v obdobju povojne razdelitve Slovenskega tržaškega ozemlja v imenu te osvoboditve, pa tudi etnične sestave, zahtevali, naj pripade Jugoslaviji oziroma Sloveniji.Vendar pa je borbeno geslo pri Sturmanu, tako kot že v slovenskem filmu Trst je naš!, osmešeno, vzklikanje o lastništvu in projekcija zla na tiste čez mejo, ne glede na to, s katere strani, tudi tokrat pripelje do konflikta, ki pa je bolj komične narave. Podobno je narodno brambovstvo osmešeno tudi v prozi Dušana Jelinčiča, tam se v Tržaških zgodbah spomin na preganjanje sproži pri starem veteranu in domoljubu, ki ima spomina že zelo malo.

V obeh dosedanjih Sturmanovih zbirkah, tudi v Sintezah, kjer so zgodbe bolj zgoščene in včasih v obliki dialogov brez kakšnih narativnih lupingov, nastopajo večinoma liki z obeh strani meje, tudi takšni, ki jim je meja nadvse pomembna, če ne drugače, zaradi njihovega poklica, najsi bo to ribištvo ali tihotapstvo. Sturman je sicer profesor na tržaškem liceju, poučuje slovenščino in zgodovino.

Tudi v romanu Enajst mesecev žitne kave je meja ključna. Protagonist je profesor italijanske književnosti Lorenzo, ki ima po materini strani sorodnike v Istri, v okolici Buj, očetove žlahte pa skoraj ne pozna, "mama jih ni marala, očeta niso brigali," pravi. Zvemo, da je Lorenzev materin jezik slovenščina, z očetom so govorili italijansko, saj se ženinega jezika ni imel kje naučiti.

Lorenzo se ukvarja s stvarmi jezika in literature, poučuje, očitno v Trstu ali na njegovem obrobju, in se druži z ločeno kolegico Anno z dvema otrokoma, a ko kupi hišo v kraški vasi čez mejo, se obiskujeta precej poredko. Večinoma je bolj on kriv oziroma njegova zadržanost in vse večja pripadnost vasici, v katero se je preselil, in njenim prebivalcem, pa tudi konflikten odnos s kakšnim od sosedov, ki ga Lorenzo potem do konca dramatizira in ki kaže njegovo socialno izključenost, morda tudi neizkušenost. "Potem pa sem odšel gor, tja, kjer sem zdaj. Meje ni več in upam, da je nikoli več ne bo. Tu govorijo jezik moje mame in živijo kot pri njej doma v Istri," je zapisal v enem od v poševnem tisku napisanih, bolj osebnih in spovednih delov besedila.

Roman je sestavljen iz zadrgasto spletenih poglavji, v katerih se menjavajo različni pripovedovalci. Eden je vseveden, avtoritaren, dvignjen nad njegove in delno tudi njene monologe in opise, čez vse spregovori tudi skupnost kot nekakšen tragiški zbor, kot kolektiv, in zdi se, da je iskanje korenin tisto, kar Lorenza najbolj zaznamuje. Išče svojo identiteto in je pri tem tudi malo trzavičen in preganjavičen, iz majhnih sporov z domačini, ki ga seveda zbadajo in bi ga tudi, če ne bi bil tujec, furešt, ampak potem bi bil morda bolj suveren in bi se počutil manj ogroženega in obdanega z zlobnimi govoricami. Anna je ljubica in kolegica, zdi se, da bolj pogumna in manj obremenjena s tem, kaj si bo o njuni zvezi mislila okolica, predvsem seveda dijaki, ki težko brzdajo svojo radovednost, in je tudi manj občutljiva za vprašanja naroda in identitete.

Vzrok za enajst mesecev na žitni ali podobnih ponaredkih kave ni v pomanjkanju kave kot v osemdesetih letih, ko se je ni dobilo, temveč ker Lorenza preveč vzburi in se potem prepira, počez in večkrat pretirano. Hkrati je enajst mesecev skoraj leto in podobno kot v Primerljivih hektarjih Nataše Kramberger je tudi Sturmanov roman urejen po nekakšnem setvenem koledarju; Lorenza spremljamo od sajenja trt do postavljanja mlaja, sajenja in zakopavanja krompirja, zaključi se s krčenjem zaraščene poti do bližnjega vinarja in zdi se, da se vse bolj vključuje v skupnost in njene rituale, saj posluša, kdaj so lunini cikli najbolj ugodni za posamezna opravila.

Poskuša pripadati, najti hoče stik z ljudmi in z zemljo, se vklopiti v naravne cikle; na eni strani imamo tako malce dolgovezna poročila z redovalnih konferenc in

popravnih izpitov, torej nekaj zborničnih banalnosti, na drugi strani skoraj ljudomrzen odhod na podeželje in poskus vključevanja v novo, slovensko skupnost. Poskus z za zdaj negotovim izidom. Sturman se pogosto zagozdi v popisih del na podeželju in drobnih klepetov s kraškimi lokalci, poleg italijanščine iz šole je ob nekakšnem objektivnem govoru prisotna tudi klena, radikalno zapisana primorščina oziroma kraški dialekt. Zdi se, da je Lorenzo bolj nosilec razkola kot romaneskni junak, njegove epizode so precej vsakdanje. Razen občasnega razburjenja in očitno napadov panike, ko diha za zaprtimi vrati borjača, se mu največ dogaja ravno s premislekom o mejah in narodih.Čeprav na koncu vzame motorno žago in sekačo in se bo očitno prebil iz delne letargije in občutka tujosti, nepripadnosti.