Close

New articles

Od premiere tega filma so se mnogim spremenila življenja

Čeprav Hollywood naravnost obožuje filme o samem sebi – o čarobnosti filmske magije, o neubesedljivi alkimiji velikega platna in o jekleni ambiciji filmskih ustvarjalcev – se novi celovečerec zlatega dečka Damiena Chazella ni izkazal za instantno "vabo za oskarje". Še več, Babilon je očitno film, ki občinstva deli na goreče privržence in na zgrožene kritike. Morda ne ugaja zato, ker ne poskuša biti polikana, vljudno poveličujoča hvalnica tovarne sanj.Chazellov četrti celovečerec je popis razmaha filmske industrije, ki neusmiljeno pomete z utvarami o lepši, nedolžnejši preteklosti: vzpon Hollywooda je bil, če parafraziramo, "ne boj, mesarsko klanje". Pravil igre ni bilo, in tudi največji reveži iz zahojene province so lahko uresničili svoje sanje – le, da so morali za to pogosto plačati precejšnjo ceno.

Kako visoka je ta cena v resnici bila, Chazelle pokaže z usodo dveh likov, ki sta amalgama resničnih zgodovinskih osebnosti in neštetih brezimnih priseljencev, ki so v mestu sanj iskali nov začetek.

Pred nami je vse prej kot zgodovinsko verodostojen portret časa, kar pa ne pomeni, da ni avtentičen, kaotičen in, kar je tako ali tako Chazellov avtorski podpis, prekipevajoč od energije – in to kljub temu, da peripetija neizbežno drsi proti osebnim tragedijam, ki se izrisujejo na obzorju.

Prejšnji stavek ni kak silen kvarnik, saj je v zgodovini izdatno izpričano, da je bil prihod zvočnega filma poljub smrti za številne prej cvetoče kariere. Chazelle to poudari z idealiziranjem brezskrbne, kaotične svobode časov nemega filma, ki jo je zadušila togost "novih tehnologij".

V hipu, ko je bilo treba snemati zvok, se ni na snemanjih nihče več zabaval, sugerira Babilon. Bolj ko je industrija rasla, bolj so se uveljavljale tudi konzervativne norme "spodobnega" vedenja in oblačenja.

Preostalo so stare hollywoodske resnice: najsvetlejše zvezde s časom zatemnijo, ostareli igralci pristanejo na smetišču zgodovine, pozaba doleti tudi največje. (Te resnice natrosi Jean Smart v daleč najboljšem monologu filma.)Babilon popisuje približno desetletno poglavje v zgodovini Hollywooda, obdobje, v katerem je razmah zvočnega filma v celoti preobrazil industrijo. Piše se leto 1926; Chazelle nam predstavi štiri like, katerih usode se bodo srečevale in prepletale naslednje desetletje.

Na samem vrhu hollywoodske prehranske verige ždi zvezda nemega filma Jack Conrad (Brad Pitt). V diametralno nasprotnem položaju sta "deček za vse" Manuel Torres (Diego Calva) in "it dekle" Nellie LaRoy (Margot Robbie): premoreta samo ambicije in sanje o filmski karieri, ne pa tudi pravega načrta, kako bosta do nje prilezla. Na koncu je tu še džezovski trobentač Sidney Palmer (Jovan Adepo), ki mora svojo glasbeno kariero manevrirati skozi labirint sistemskega rasizma. Njihove poti se prekrižajo na dekadentni, orgiastični zabavi, ki jo v svoji palači na griču priredi filmski mogotec Don Wallach (Jeff Garlin). Šampanjec teče v potokih, po kotih je nagrmaden kokain, telesa se zvirajo in gnetejo v različnih stadijih golote in bakanalij pretirano ne zmoti niti smrt starlete, ki je v zadnji sobi (in v družbi filmskega veljaka) vzela prevelik odmerek.

Ta uvodna, tridesetminutna eskapada je nekakšen lakmusov papir za gledalca: nekateri se bodo prepustili velikopoteznosti Chazellove vizije, za druge bo delirična zmes potu, bruhanja in šampanjca odbijajoče čezmerna. Pri tem se je treba zavedati, da Chazellova ekscesnost ni zgolj sama sebi namen – podobno kot v Fitzgeraldovem Velikem Gatsbyju zgodbe o hedonizmu pričajo o globljem razkroju in korupciji v srcu "dobe džeza".Miniepizoda z nesrečno starleto je, tako kot nekateri ključni liki, pobrana iz zgodovinskih knjig: Babilon je film, ki sicer z biografskimi dejstvi razmetava skrajno brezbrižno, a kljub temu nekako splete zgodovinsko fresko in ujame vzdušje studijskega sistema, iz katerega je zrasel današnji Hollywood. Film na trenutke razpada na serijo bežno povezanih epizod, ki jih skupaj drži en sam skupni imenovalec: tema (poklicnega) perfekcionizma, vseobsegajoče obsedenosti z uspehom v šovbiznisu ter grenkobe končnega neuspeha.

Če je bila Chazellova Dežela LaLa portret hollywoodskega uspeha, je Babilon druga plat medalje: slika zatona in samotnosti poraza, ki čaka na koncu počasnega spusta v pozabo.

Drugače povedano: ko je leta 1927 uspeh Pevca jazza pokazal, kako zelo je ljudem všeč zvok v filmih, so južnjaški naglasi, cvileči glasovi in slaba izreka za marsikoga – tudi za Jacka in Nellie – postali problem. Margot Robbie je srce in duša filma, pa čeprav ima dejansko nekaj teže očitek, da s svojim jerseyjevskim "delavskim" naglasom bolj spominja na Harley Quinn kot na Claro Bow, resnično zvezdo nemega filma, ki je navdahnila njen lik.

V filmu, ki je tako prenatrpan z idejami, temami in zgodbami kot Babilon, karakterizacija likov včasih ostane ob strani: številni med njimi, še posebej Manny in

Sidney, ostanejo le grobe skice, na katere se gledalec niti nima časa pretirano navezati. (To je ironično, kajti ravno ta dva lika naj bi, skupaj s pevko Fay Zhu (Li Jun Li), ponazarjala marginaliziranost manjšin v industriji.) Glasbena podlaga Justina Hurwitza, ki je trenutno Babilonov najmočnejši adut v sezoni nagrad, izvrstno dopolnjuje čustveno dimenzijo zgodbe, čeprav se na trenutke premočno naslanja na motive iz Dežele LaLa. Največje razočaranje je v resnici sklepni prizor, dolga (in precej kičasta) montaža prelomnih trenutkov iz filmske zgodovine, ki ponazori uvedbo zvoka, barvnega filma in vizualnih učinkov – ujeli boste celo delček prvega Avatarja. Poanta je jasna, a bilo bi bolje, če nas Chazelle ne bi iztrgal iz zgodbe in pustil, da bi zadnjo besedo o čarobnosti (ter fatalnosti) filmske umetnosti imel Babilon sam.

Od premiere tega filma so se mnogim spremenila življenja

Čeprav Hollywood naravnost obožuje filme o samem sebi – o čarobnosti filmske magije, o neubesedljivi alkimiji velikega platna in o jekleni ambiciji filmskih ustvarjalcev – se novi celovečerec zlatega dečka Damiena Chazella ni izkazal za instantno "vabo za oskarje". Še več, Babilon je očitno film, ki občinstva deli na goreče privržence in na zgrožene kritike. Morda ne ugaja zato, ker ne poskuša biti polikana, vljudno poveličujoča hvalnica tovarne sanj.Chazellov četrti celovečerec je popis razmaha filmske industrije, ki neusmiljeno pomete z utvarami o lepši, nedolžnejši preteklosti: vzpon Hollywooda je bil, če parafraziramo, "ne boj, mesarsko klanje". Pravil igre ni bilo, in tudi največji reveži iz zahojene province so lahko uresničili svoje sanje – le, da so morali za to pogosto plačati precejšnjo ceno.

Kako visoka je ta cena v resnici bila, Chazelle pokaže z usodo dveh likov, ki sta amalgama resničnih zgodovinskih osebnosti in neštetih brezimnih priseljencev, ki so v mestu sanj iskali nov začetek.

Pred nami je vse prej kot zgodovinsko verodostojen portret časa, kar pa ne pomeni, da ni avtentičen, kaotičen in, kar je tako ali tako Chazellov avtorski podpis, prekipevajoč od energije – in to kljub temu, da peripetija neizbežno drsi proti osebnim tragedijam, ki se izrisujejo na obzorju.

Prejšnji stavek ni kak silen kvarnik, saj je v zgodovini izdatno izpričano, da je bil prihod zvočnega filma poljub smrti za številne prej cvetoče kariere. Chazelle to poudari z idealiziranjem brezskrbne, kaotične svobode časov nemega filma, ki jo je zadušila togost "novih tehnologij".

V hipu, ko je bilo treba snemati zvok, se ni na snemanjih nihče več zabaval, sugerira Babilon. Bolj ko je industrija rasla, bolj so se uveljavljale tudi konzervativne norme "spodobnega" vedenja in oblačenja.

Preostalo so stare hollywoodske resnice: najsvetlejše zvezde s časom zatemnijo, ostareli igralci pristanejo na smetišču zgodovine, pozaba doleti tudi največje. (Te resnice natrosi Jean Smart v daleč najboljšem monologu filma.)Babilon popisuje približno desetletno poglavje v zgodovini Hollywooda, obdobje, v katerem je razmah zvočnega filma v celoti preobrazil industrijo. Piše se leto 1926; Chazelle nam predstavi štiri like, katerih usode se bodo srečevale in prepletale naslednje desetletje.

Na samem vrhu hollywoodske prehranske verige ždi zvezda nemega filma Jack Conrad (Brad Pitt). V diametralno nasprotnem položaju sta "deček za vse" Manuel Torres (Diego Calva) in "it dekle" Nellie LaRoy (Margot Robbie): premoreta samo ambicije in sanje o filmski karieri, ne pa tudi pravega načrta, kako bosta do nje prilezla. Na koncu je tu še džezovski trobentač Sidney Palmer (Jovan Adepo), ki mora svojo glasbeno kariero manevrirati skozi labirint sistemskega rasizma. Njihove poti se prekrižajo na dekadentni, orgiastični zabavi, ki jo v svoji palači na griču priredi filmski mogotec Don Wallach (Jeff Garlin). Šampanjec teče v potokih, po kotih je nagrmaden kokain, telesa se zvirajo in gnetejo v različnih stadijih golote in bakanalij pretirano ne zmoti niti smrt starlete, ki je v zadnji sobi (in v družbi filmskega veljaka) vzela prevelik odmerek.

Ta uvodna, tridesetminutna eskapada je nekakšen lakmusov papir za gledalca: nekateri se bodo prepustili velikopoteznosti Chazellove vizije, za druge bo delirična zmes potu, bruhanja in šampanjca odbijajoče čezmerna. Pri tem se je treba zavedati, da Chazellova ekscesnost ni zgolj sama sebi namen – podobno kot v Fitzgeraldovem Velikem Gatsbyju zgodbe o hedonizmu pričajo o globljem razkroju in korupciji v srcu "dobe džeza".Miniepizoda z nesrečno starleto je, tako kot nekateri ključni liki, pobrana iz zgodovinskih knjig: Babilon je film, ki sicer z biografskimi dejstvi razmetava skrajno brezbrižno, a kljub temu nekako splete zgodovinsko fresko in ujame vzdušje studijskega sistema, iz katerega je zrasel današnji Hollywood. Film na trenutke razpada na serijo bežno povezanih epizod, ki jih skupaj drži en sam skupni imenovalec: tema (poklicnega) perfekcionizma, vseobsegajoče obsedenosti z uspehom v šovbiznisu ter grenkobe končnega neuspeha.

Če je bila Chazellova Dežela LaLa portret hollywoodskega uspeha, je Babilon druga plat medalje: slika zatona in samotnosti poraza, ki čaka na koncu počasnega spusta v pozabo.

Drugače povedano: ko je leta 1927 uspeh Pevca jazza pokazal, kako zelo je ljudem všeč zvok v filmih, so južnjaški naglasi, cvileči glasovi in slaba izreka za marsikoga – tudi za Jacka in Nellie – postali problem. Margot Robbie je srce in duša filma, pa čeprav ima dejansko nekaj teže očitek, da s svojim jerseyjevskim "delavskim" naglasom bolj spominja na Harley Quinn kot na Claro Bow, resnično zvezdo nemega filma, ki je navdahnila njen lik.

V filmu, ki je tako prenatrpan z idejami, temami in zgodbami kot Babilon, karakterizacija likov včasih ostane ob strani: številni med njimi, še posebej Manny in

Sidney, ostanejo le grobe skice, na katere se gledalec niti nima časa pretirano navezati. (To je ironično, kajti ravno ta dva lika naj bi, skupaj s pevko Fay Zhu (Li Jun Li), ponazarjala marginaliziranost manjšin v industriji.) Glasbena podlaga Justina Hurwitza, ki je trenutno Babilonov najmočnejši adut v sezoni nagrad, izvrstno dopolnjuje čustveno dimenzijo zgodbe, čeprav se na trenutke premočno naslanja na motive iz Dežele LaLa. Največje razočaranje je v resnici sklepni prizor, dolga (in precej kičasta) montaža prelomnih trenutkov iz filmske zgodovine, ki ponazori uvedbo zvoka, barvnega filma in vizualnih učinkov – ujeli boste celo delček prvega Avatarja. Poanta je jasna, a bilo bi bolje, če nas Chazelle ne bi iztrgal iz zgodbe in pustil, da bi zadnjo besedo o čarobnosti (ter fatalnosti) filmske umetnosti imel Babilon sam.